Bil je zadovoljen, baron, zadovoljen z izidom dolgega pogovora, ki ga je imel najpoprej z opatom Albertusom, potem z vojvodinjo Virido in končno z, tako zadovoljen, da mu je radost odsevala z obraza.
Albertus je sedel poleg vojvodinje, in ko je bila družba že precej glasna, tako da na njiju pogovore ni mogel nihče več paziti, je Albertus zasukal pogovor na svoj položaj.
»Zopet te imam prositi pomoči,« je rekel opat vojvodinji, »in spomin na lepe urice ljubezni, ki sva jih preživela, mi daje upanje, da me uslišiš.«