je ubirala harfo in s svojo igro spremljala veselo prepevanje grofice, medtem ko je baron tako rekoč predsedoval moškim članom ter družbe jim dajal glede praznjenja vrčev dober zgled. Bil je zadovoljen, baron, zadovoljen z izidom dolgega pogovora, ki ga je imel najpoprej z opatom Albertusom, potem z vojvodinjo Virido in končno z, tako zadovoljen, da mu je radost odsevala z obraza.
Albertus je sedel poleg vojvodinje, in ko je bila družba že precej glasna, tako da na njiju pogovore ni mogel nihče več paziti, je Albertus zasukal pogovor na svoj položaj.