», grofica,« je komaj slišno dihnil, grofica pa se je premagala od sočutja sklonila k njemu in ga poljubila na čelo.
Voziček je počasi odrdral z dvorišča in krenil na pot proti smreški grajščini. Vojvodinja Virida, ki se ves čas ni odmaknila od okna, dokler je govorila z, se je zdaj obrnila in rekla opatu: