Na grofov ukaz so pripravili posebno sobo in poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil z zagotovilom, da bo čez dober teden že toliko zdrav, da pojde lahko domov.
Zatiški opat je naslednje dni nestrpno čakal, kdaj pridejo in njegova spremljevalca, in ker jih le ni bilo, obšla ga je slutnja, da se jim je na potu primerila kaka nesreča in da sta važni pismi, ki jih je nesel celjskemu grofu, prišli v roke njegovim nasprotnikom. Opat je bil vsled tega vedno jako slabe volje, tako da se mu je vse strahoma umikalo.