Vojvodinja se je začudeno obrnila, da vidi, kaj je vzrok, da je umolknil, in videla, da je bila proseče sklenila v roki in da je s svojim pogledom prestrigla nit govora.
Čez velo lice vojvodinje Viride je šinil rahel smehljal in obšlo jo je neko veselo čustvo.
»Torej ti je vendar priti do živega, moj ponosni fantič,« je šepetala sama zase, »in sedaj vem, da Albertus ni izgubljen.«