Bil je nadvse ošaben in smel človek, trdega srca in neupogljive volje, a tudi lahkoživ in radodaren tako, da je v nekaterih letih zapravil ogromne vsote samostanskega premoženja, obremenil samostanska posestva z znatnimi dolgovi in iz kmetov iztisnil zadnje prihranke.
Tlačani so opata sovražili iz vsega srca in so mu večkrat stregli po življenju, a do živega mu niso mogli priti, kajti opat je bil osebno hraber in neustrašen človek in ni očitno zapustil samostana nikdar, če ga ni spremljal njegov praporščak s šestimi vojščaki.
Na samostanskem dvorišču sta čakala dva vojščaka na konjih, da spremita v Celje.