Galengano je bil tako izmučen, da je legel na te kamne in od utrujenosti zaspal, dočim je nanj priklenjeni menih ponosno stal kraj njega, kakor da njegovo telo ne pozna utrujenosti. Ranjenega so razbojniki slekli iz volčjih kož, dasi se je branil na vso moč, proseč: »Jaz sem, jaz sem lepe Jute, pustite mi volčjo kožo, drugače me ne bo spoznala.« je sedel nepremično na kamnu kraj vrat in sledil s svojimi pogledi Črnemu in Komolji, ki sta živahno govoreč hodila po dvorišču.