Razbojniki so ponesli Jurja v globoko jamo, ki je bila od vseh strani zasenčena od dreves in grmovja in kjer so imeli svoje taborišče. Prav ko so Jurja postavili na noge, da si pomaga v jamo, polno skalovja, se je devinski gospodar spomnil, kaj je zapustil na mestu, kjer je bil napaden. »Ah, kako sem pozabljiv,« je zaklical: »moja lepa Vihra je ostala tam, kjer ste me napadli in tam leži tudi smrtnoranjeni pevec v volčji koži.«