»Le potrpi, Vihra, najina pot je dolga in jaz nečem, da bi prišla brez sape pod okno Katarinino.« je med tem zaprl vrata in zdaj sta devinski gospodar in njegov suženj zdirjala proti furlanski meji, da so se delale in kakor bi tekmovala, kdo da pride prej na cilj. Šele čez uro sta nehala dirjati in se je obrnil do svojega sužnja ter mu z rezkim glasom rekel: »Zadnjič nisem bil s teboj zadovoljen,. Dvaj setleten človek mora bolje streljati na lok, kakor znaš ti.« »Ni mogoče, gospod,« je odgovoril, »krive so zapestnice.«