Potem pa je objel Komoljo in ga pritisnil na svoje srce. V namen objemu sta se držala nekaj časa ‒ potem je Komolja izročil Jurju dragoceni meč, ki ga je bil prinesel seboj. »Ah, moj meč,« je veselo rekel, »moj meč je moj ponos, moja sreča in moja prihodnjost; moj meč mi je zvest, kakor ti, Komolja, moj ljubi brat.«