Vzlic temu je molčal in sledil z očmi mlademu Jurju Devinskemu, ki je nemirno begal po širni dvorani, kakor bi komaj pričakoval poklicanega svetovalca. Retinski je med tem razmišljal, ali naj še nadalje skuša pregovoriti devinskega gospodarja ali naj tiho pripusti, da stori, kar si je vtepel v glavo. Končno je vstal z naslanjača in se nekako slovesno postavil pred Jurja, ki je bil vsled tega prisiljen, opustiti svoje beganje po dvorani.