To je bil. Jutranji veter se je igral z zastavo in je pripogibal belo pero na srebrni čeladi; solnce je odsvitalo od srebrnega oklepa Jurjevega ‒ ves patrijarhov tabor je naenkrat videl vojskovodjo na nasipu, ves tabor je zatrepetal in od čete do čete je šel. glas: Devinski junak prihaja. Počasi je jezdil čez nasip navzdol in se s svojima spremljevalcema obrnil na stran, kjer je bil videl velik šotor, na katerem je plapolala zastava oglejskega patrijarha.