Pri svitu plamenice je Komolja zagledal mala železna vrata, do katerih je imel ključ. Odprla sta vrata in šla po tesnih stopnicah globoko v zemljo, dokler nista prišla v prostorno dvorano ‒ naravno kapnico. Iz stene je tekla iz dosti velike cevi sveža čista voda in se odtakala v globino.