»Le idite za menoj, v gradu nas čakajo in pripravljena je sijajna večerja,« je odgovoril blazni pevec in šel naprej ter izginil v temi, dočim sta in ostali na nasipu in se ihte stiskali druga k drugi. Jasno jima je bilo, da v obleganem kraju ne more vladati tak mir, kakršen je vladal v hišah, ki so ležale pred njima in v katerih ni gorela nobena luč, dočim je bilo v gradu več oken razsvetljenih, a neverjetno se jima je tudi zdelo, da bi vladala taka tišina v kraju, ki so ga sovražniki že zavzeli. Ta negotovost je še pomnoževala njiju bojazen, tako, da se nista upali čez iz kraškega kamenja napravljenega nasipa in tiho jokaje čakali, kaj da jima nakloni usoda.