Dasi je bila kot jako bogata meščanka in varovanka čedadskega mesta še v večji meri vajena luksusa kakor, vendar ni ne trenotek pomišljala, nego s spretno roko pomagala sleči se, prav kakor da je njena hišna. »Odpočijte se, milostiva gospa; dobro vam bo delo in laglje bodete zmagovali težko hojo čez Kras.« Tako je govorila, ko je spravila v posteljo, potem pa je sedla na skrinjo, ki je stala v kotu, da bi zadremala.