Kmalu jo je Vidal zavil s ceste na stran in je vodil svoji spremljevalki po močvirnatih stezah in zapuščenih potih tako, da je obšel Tržič in patrijarhovo armado ter prišel na kraška tla. V samotni kmetski koči se je družba ustavila in prosila za jed in pijačo, »kralj« je sedel na Katarinino željo za mizo in prepeval, medtem ko je pojasnila domačim ljudem, da je Vidal blazen in da ga spremljata njegovi sestri na božjo pot v, da se ga Bog usmili in mu povrne pamet. Tako mimogrede je izprašala kmeta tudi o vojni in o uspehih patrijarhove armade in čula je strašne reči, kako armada in pleni in kako obsojajo popolnoma nedolžne ljudi na smrt samo zato, ker se ustavljajo ropanju vojščakov.