se je zaničljivo obrnila in je hotela oditi iz kapele, ali je padla pred njo na kolena in s povzdignjenimi rokami prosila: »Milostiva gospa ‒ poslušajte Zulejko.« Zulejka se ni ganila s svojega mesta, nego le z neizprosnim glasom zaklicala: »Devinska grajščakinja ‒ tvojega soproga ti hočejo zavratno umoriti.« »Kaj praviš?« je vzkliknila prestrašeno in ni več mislila na odhod. »Kdo hoče mojega moža umoriti?«