»Kdo se je predrznil te semkaj pripeljati,« je vzkliknila z ogorčenjem, a to ogorčenje se je izpremenilo v ljuto jezo in bolest, ko je spoznala, ki jo je videla samo enkrat v življenju, ki ji je pa povzročila največ gorja. se je zaničljivo obrnila in je hotela oditi iz kapele, ali je padla pred njo na kolena in s povzdignjenimi rokami prosila: »Milostiva gospa ‒ poslušajte Zulejko.« Zulejka se ni ganila s svojega mesta, nego le z neizprosnim glasom zaklicala: »Devinska grajščakinja ‒ tvojega soproga ti hočejo zavratno umoriti.« »Kaj praviš?« je vzkliknila prestrašeno in ni več mislila na odhod.