Zaradi tega pa se ni jezil. Čisto mirno je uvaževal pomen današnjih dogodkov. Bolelo ga je le izdajstvo prijateljev, bolela brezmejna krivica, ki se mu je zgodila in zlasti ga je pekel odpad Konrada Sežanskega, in kadar se je tega spomnil, sta ga jeza in žalost stresli tako, da se je mrki vitez Strah sklonil nadenj in mu položil roko na čelo, rekši: »Bodi miren, sinko moj, bodi miren!«