Ko pa je stopil iz klopi tudi Sežanski in storil enako izjavo, tedaj je zakričal tako bolestno in obupno, kakor da je ranjen v srce. Ko je zopet čez dolgo časa dvignil glavo, je bila cerkev prazna. Poleg Jurja je stal en sam človek, stari orjak s srditim pogledom, ki je prej slonel ob zidu.