Vipavski je, kakor bi ga bila čustva premagala, padel na stol in opiraje glavo ob roko, vzdihnil: »Ah,, kako slabo sem pač izpolnil svojo obljubo.« Vipavski bi bil menihu lahko povedal še marsikaj o Komoljevi preteklosti, toda se pri vsi njegovi lokavosti ni posrečilo, spraviti še kaj iz njega. se je delal, kakor bi niti ne slišal menihovih vprašanj, tako da je končno odnehal.