Trepetaje je stala Zulejka nekaj trenotkov pred Jurjem, potem pa se je naenkrat vrgla pred njim na kolena. »Ah, ne vprašuj me, zakaj si želim umreti,« je ihtela. »Lej, ti mi nisi rekel: ‚spravi se izpred mojih oči, sužnja,’ ti si govoril z menoj prijazno in me ne zaničuješ in se ne odvračaš od mene s studom.