Na hodniku je brlela treska, zataknjena v zid, in pri rdečkastem svitu te luči je spoznal, da stoji pred njim menih. Ta se ni zmenil za Jurja, nego je motril, a čim je spoznal, da v dolgi plašč zaviti mož ni Galengano, se je mirno obrnil in je odšel. »Ali je ta menih sedaj predstojnik vašega samostana?« je vprašal vratarja in mu stisnil v roko še nekaj denarja.