Prav v teh hladnih jesenskih dneh bo minilo drugo leto, kar sva proslavila zaključek velikega, z umetelnostjo navdihnjenega opravila, ki ga je bil, lahko rečem, vesel prav vsak, kdor se je v minulih dveh letih pobožno pomudil v hrastoveljski cerkvici. Vsak, pravim, razen našega prevzvišenega gospoda in škofa, ki je v mrtvaški procesiji prepoznal pod škofovsko mitro svoje obličje, prav tako kakor ni mogel spregledati, kam je zamaknjeno njegovo oko, pa naj je bila ali ne v nunski obleki predstavljena prednica marijanskega kloštra pl. Herlander. Mislim si, da je prav zategadelj prišel do nevredne odločitve, ki mu je ne ta ne kasnejši rod ne bo mogel šteti v zaslužnost.