Potem je sklenil roke in šel po svojih opravkih: »... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum periculis... te liberante salvari...«
Poslej sta se slikar in čubejski župnik videvala malone vsak dan in v dolgih pomenkih vnaprej zaljšala notranjščino hrastoveljskega hrama s podobami, porojenimi iz domišljije, ki se je hranila z istrsko borgonjo. Pa tudi delo poslej ni več zastajalo.