Pospremil jo je do vrat, in da bi prikril zadrego nad presmelo besedo, je nekam nasajeno zarentačil, naj stisne kolena.
»Ja, ja,« je rekel in zaloputnil vrata. Potem je sklenil roke in šel po svojih opravkih: »... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum periculis... te liberante salvari...«