Cerkovniku je pa v prvi svetovni vojni izpuhtela iz telesa vsa ponižnost in spoštljivost do duhovščine, katero so gojili njegovi dedi in pradedi, ki so bili tudi cerkovniki. Saj je njegov ded dal cerkvi Svetega dva ara najboljšega spodnjega vrta, ko so leta 1843 razširili Šentmartinsko pokopališče. Njegov ded je ob svojem darilu ponižno dejal trškemu župniku: »Darujem, da se ne bi preveč vicale duše mojih prednikov za sto let nazaj in za sto let naprej.«