Po štiridesetih letih je slišal iz ust samega Rebrovega, da ni bil srečen s tiho ženo Katrico. Zato se je še bolj vnel za gozd in bil njegov stalni obiskovalec. Rebrov ponos mu je branil, da bi kdajkoli potožil svojo moško bolečino, ne sosedu ne prijatelju, še najmanj pa župniku Strletu, ki je večkrat v bolezni obiskoval Katrico.