Zaželela si je, da bi sedela pod hojko ob večernem ognju ali v lovski koči, kjer bi ji pripovedoval o vsem, kar je lepega v gozdu, on, katerega je na šoli navajala na lepo napisane šolske naloge, na učenje zemljepisa in poštevanke. Na vse to je mislila učiteljica, hči Rebrove hiše.
Mimo okna je počasi, z brevirjem v roki, prišel župnik. je igrala Chopinovo Polonezo. »Aha, gospodična, celo Chopina igrate, lepo je to,« je šaljivo dejal župnik.