Zavijal je oči k stenski sliki svetega, ki ga rimski oblastniki pečejo v gorečem kotlu. Versko vzgojena, učiteljica, ji je že drugi dan povedala, da se je bolj bala menihovega spačenega obraza kot pa njegove pridige. Spomnila se je srečanja in pomenka s priljudnim gozdarjem, ki ji je mirno pripovedoval in odkrival lepote gozda in divjadi, govoril o drhtenju stoletnih dreves, ki so morda le žalovala za minulimi desetletji ali celo stoletji, ko so imeli besedo le grofi in baroni, vitezi in vojvode, princi in kralji, ko so lajali psi in zavijali lovski rogovi.