Ti bi rad videl, da bi se vsi obnašali kot otroci, kaj? Po vojni bi se ti rad pobahal, češ moj bataljon je bil vzoren, ni bilo pijancev ne ženskarjev ne paničarjev, moj bataljon - bataljon Podgornikovega, je bil čist kot sonce, brez napak. Ljudje, posebno v mestu, bi strmeli in zijali, nekateri bi verjeli, drugi pa majali z glavo: ‚Lepo govoriš,, da, prav lepo, ali vsega ti ne verjamemo in vse tako tudi ni moglo biti, saj so bili tvoji partizani ljudje, mladi, iz mesta.’