je zardel in molče zrl v plapolajoči ogenj. Odšel sem v štab; tam so sedeli po tleh: Prlek,, mali komandant iz drugega bataljona, učeni kulturnik in slavist ter nekaj kurirjev. »Tako vam pravim,« je govoril, »ti,, ki si hodil v šole, glej, da boš po vojni pisal prave knjige o partizanih, pa ne take, ki nimajo ne repa ne glave; napisal boš vse po pravici, kako smo se tolkli, pa tudi to, kako smo jo včasih prav hitro pobrisali.