Komoraši so sloveli, da imajo vedno žganje pri sebi, tudi tobaka da imajo več ko drugi. Imeli pa so to navado, da so takoj, čim je zapokalo, obložili konje in mule s kuhinjsko posodo in čakali na povelje za premik. Večkrat se je tako lepo kuhal, ali kje v bližini so se oglasili rafali, kuharji so pa bolj v strahu za svoje lonce kot za svojo kožo že stresli na pot ali v travo in odhiteli s praznimi lonci h konjem.