Omeniti moram, da nisem videl do kapitulacije Italije primera, da bi borci pustili na položaju ranjence, ali pa, da bi jih pustili, če so nosači padli v zasedo. Vsak se je zavedal, da mora tudi svoje življenje dati, če je potrebno, ranjenca pa mora rešiti. Vsaj pri tomšičevcih sem videl tisto veliko skrb, ljubezen in požrtvovalnost borcev, ki so jo ti ob vsaki priložnosti kazali do ranjencev; čim je bil ranjen hraber borec, so mu prinesli fantje zadnje cigarete in žganje, če so ga le imeli.