Nekateri so si v domišljiji zidali nove hiše, drugi so govorili o lepih konjih, tretji pa o lepo urejenih gozdovih, ki bi jih dobili po končani vojni, če bi ostali živi. Da so se pri nekaterih borcih pojavljale take in podobne želje, je razumljivo, saj je bilo v poletju 1942. na Notranjskem dve tretjini partizanov, ki so bili doma s kmetov; kmetije pa so bile tudi več ali manj zadolžene. Ni bilo nič čudnega, da so stoteri borci hrepeneli tudi po razlastitvi nemških in domačih kapitalistov, knezov, grofov, duhovščine.