Tedaj se je zasvetilo pred Gabom, visoko gori po vrhovih orjaških snežnikov se je zasvetilo, kakor da je padel iz neba božji plamen in je zažgal skalnate velikane ... »Oj, sonce prihaja!« je zavrisnil Gab in pričel skoraj teči po poti. V tem hipu je pozabil na ves strah in na ves mraz, ki ju je bil moral prestati v mrzli noči. Vse moči so se mu povrnile in čutil se je tako lahkega in čilega, da bi lahko splezal brez napora na divji, ki se je vzpenjal v kotu med snegom in ledom v jutranje nebo.