Dan je postajal vedno svetlejši; divji snežniki so se že svetili v prvi, srebrni jutranji svetlobi; vetrc je pihal vedno močneje skozi ozko zagorsko sotesko in vedno glasneje je curljala gosta z nemirnega vejevja. Tedaj se je zasvetilo pred Gabom, visoko gori po vrhovih orjaških snežnikov se je zasvetilo, kakor da je padel iz neba božji plamen in je zažgal skalnate velikane ... »Oj, sonce prihaja!« je zavrisnil Gab in pričel skoraj teči po poti. V tem hipu je pozabil na ves strah in na ves mraz, ki ju je bil moral prestati v mrzli noči.