Nebo je bilo sivo, sivo kakor svinec; medla svetloba se je razprostirala po mračnem gorovju in po ozki soteski. Skozi sotesko pa je vel mrzel veter, in veje so šelestele, in se je usipala z njih in je žuborela komaj slišno. Gab je videl vse to in v svojem veselju je kar iztegnil roke proti nebu.