Saj mi ne bo hudega. V Planici je lepo, pa bom nemara živel kakor tisti iz petnajste dežele, ki mi o njem včasih povedo stari oče ... hencajte, no, hencajte ‒ tako bo prav in nič drugače ... « Gab se je že skoraj smejal samemu sebi in nič ga ni bilo strah sredi samotnega gorskega sveta. Še tedaj nič, ko je pričel nekje sredi goščave lajati in je zaskovikala z groznim zateglim glasom.