Tudi temno je bilo v gozdu; le tu pa tam so se usuli na pot skozi redke veje in listje srebrni mesečevi žarki in so vidno trepetali po zemlji in po rosni travi, ki je rasla kraj poti. Gab se je vsakokrat oddahnil, ko je zagledal te mesečeve žarke. Zdaj ni več mislil na nesrečo, ki ga je zadela podnevi; mislil je samo na to, kam ga privede pot in kje bo nocoj prenočeval in spal.