Tri zvezde, lepe kakor same božje lučke, so se že užigale na prostranem nebu; mračniki so frfotali skozi temni; večerni vetrc se je že polegel, ko je dospel Gab do jezerca. Tam se je usedel na obcestni kamen in je strmel v mirno bičje, ki je na gosto pokrivalo jezerski breg. Gab je premišljal, kam bi se obrnil, da bi ga brž ne zalotili domači in sosedovi.