A pod snežniki so sanjali temni, tihi smrekovi in jelovi gozdovi in se niso niti zganili v toplih, ki jih je sipalo sonce nanje. In kraj gozdov se je svetlikalo zdaj srebrno, zdaj zlato, kot bi se tam poigravale s sončnimi žarki same božje lučce. Oj, tam je pljuskalo korensko jezero in je pošumevalo lahkotno in, da se je slišalo, kot bi na jasni gladini sedeli lahki škratci in spuščali cekin na cekin ...