Gledal je bele, razdrte snežnike, ki so kipeli onkraj ozke, zagorske dolinice s svojimi divjimi, navpičnimi stenami naravnost proti soncu, kot bi ga prosili, naj jim raztaja s svojimi žarečimi žarki sneg, ki zmrzuje že sto let med njihovimi skalami. A pod snežniki so sanjali temni, tihi smrekovi in jelovi gozdovi in se niso niti zganili v toplih, ki jih je sipalo sonce nanje. In kraj gozdov se je svetlikalo zdaj srebrno, zdaj zlato, kot bi se tam poigravale s sončnimi žarki same božje lučce.