Kar s klobukom je zamahnil in veselo zavrisnil. Zleknil se je potem na trati in se grel v gorkem pomladnem soncu, ki se je smejalo s čistega, modrega neba. Gledal je bele, razdrte snežnike, ki so kipeli onkraj ozke, zagorske dolinice s svojimi divjimi, navpičnimi stenami naravnost proti soncu, kot bi ga prosili, naj jim raztaja s svojimi žarečimi žarki sneg, ki zmrzuje že sto let med njihovimi skalami.