Kmetje so ga poslušali, glasno so ugibali, pa so speli nevzdržema naprej. Sonce je bilo ravno razsvetlilo v jutranji krasoti ozko, v živi rosi migljajočo sotesko, ko so stopili ljudje iz jelovega gozdiča in so zagledali tik pred seboj Kezovčevo kočo. Videli so tudi silnega medveda, ki je ležal sredi tratine, a nihče ni stopil k njemu, da bi si ga ogledal.