In stricu Kezovcu bo zaradi mene zadnja ura bridka, še bridkejša!« Ta misel je gnala Gaba naprej, da je letel kakor veter po poti navzdol. Že je prišel mimo skalovja, gručevja in rušja in se približal zelenemu smrekovemu gozdu, kjer je pelo pač sto pomladnih ptičev.