Gab pa je zdrvel iz koče, na vso sapo je tekel po goličavi in dalje skozi jelovi gozdič. Skoraj se je že popolnoma videlo, ker se je sivi vedno bolj umikal jasnemu jutru, ki je stopalo z neba in z visokih, nebotičnih gora. Jutranji vetrc je pojemal in je poveval le še narahlo in komaj čutno.