Razločno jih je videl na položni, sivkasti polici in tudi slišal, kako so sprožile kamenje, da je padalo z zamolklim truščem v globočino. Ko se je pa Gab naveličal žvižganja in strmenja, se je pa zleknil po zeleni trati, ki je dehtela tako prijetno, da je vstala v Gabovem srcu velika radost in zadovoljnost. Pozabil je vse tiste hipe svoje nesreče, ki jih je bila poslala nanj rožaponoža.