Sredi brezkončnih snežnih plasti so črnela njegova gola pobočja, kakor bi se nalašč izluščila iz snega, da se zakotalijo zdaj pa zdaj navzdol in pokopljejo pod sabo borna selišča. Dolgo je strmel na Dobrač in njegove oči se niso mogle ločiti od njega. Zakaj spominjal se je rutarške govorice o Dobraču in o, ki jezdi tjakaj vsak dan na divjem kozlu.