Le tam na levi strani je strmel mrko proti nebu Dobrač, gora ziljanskih povesti in njihovega ponosa. Sredi brezkončnih snežnih plasti so črnela njegova gola pobočja, kakor bi se nalašč izluščila iz snega, da se zakotalijo zdaj pa zdaj navzdol in pokopljejo pod sabo borna selišča. Dolgo je strmel na Dobrač in njegove oči se niso mogle ločiti od njega.